Subjektivnost - objektivnost?

[ck]

Spodnji članek sem zasledil na spletnih straneh Dela.
V prvem delu gre za znanstveno potrjena dognanja, ki smo jih audiofili, v sicer malce drugačni varianti že davno zaznali in o njih debatirali v povezavi s testiranjem opreme (aparature, kabli), predvsem pri zagovarjanju "slepih testov".
Drugi del članka pa govori o razmerjih v ansamblu in zato ni tako zanimiv z vidika audiofilije.

Vidni vtisi prepričljivo pred slušnimi zaznavami

Dve znanstveni študiji o glasbenem nastopanju: Ali na koncertih res predvsem poslušamo?

Vse kaže, da niti zmaga na najprestižnejših glasbenih tekmovanjih ni odvisna samo od poustvarjalnih sposobnosti izvajalca; fizična prezenca nastopajočega umetnika igra precej večjo vlogo, kot bi pričakovali od deklarirano objektivnega ocenjevanja za to poklicanih. Takšno je vsaj dognanje zanimive znanstvene študije, posvečene prav tej temi.

Britanski strokovnjaki so s študijo, objavljeno v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, nesporno ugotovili, da so ljudje, ki so jim pokazali samo videoposnetek pianističnega recitala, torej slikovni posnetek brez zvoka, veliko pogosteje pravilno določili zmagovalca kakor tisti, ki so lahko igranje nastopajočega tudi slišali.

Ugotovitev je osupljiva in neizogibno sproža vprašanje: Kako je to mogoče? A je odgovor v resnici presenetljivo preprost: dognanje omenjene študije je še en dokaz, da naše vidne zaznave očitno prevladujejo nad slušnimi vtisi, trdijo znanstveniki. Raziskava je namreč jasno dokazala, da je bil najzanesljivejši pokazatelj bodočega zmagovalca glasbenikovo vidno zavzeto, strastno in očesu všečno igranje; izvirnost, ustvarjalnost in lepota zvoka so pristali šele na drugem mestu.

Tudi vodilna avtorica študije, dr. Chia Jung Tsay z Univerzitetnega kolidža v Londonu, je akademsko izobražena pianistka. Zato je poskusila dognati, kako natanko cenjeni žirantje ocenjujejo nastope koncertantov. In nesporno je ugotovila, da se celo izkušeni poklicni glasbeniki pogosto ne zavedajo, kako zelo so njihovi vidni vtisi močnejši in odločilnejši od slušnih zaznav.

Oko pred ušesom

Avtorji raziskave so med več kot tisoč udeležencev razdelili enim zgolj zvočne, drugim neme slikovne, tretjim pa popolne, torej zvočne in slikovne posnetke koncertantov. Na tej podlagi so morali določiti prve tri finaliste desetih mednarodnih tekmovanj v klasični glasbi.

In pokazalo se je, da so dejanske zmagovalce teh tekmovanj pravilno izbrali le tisti udeleženci študije, ki so dobili samo videoposnetek njihovega nastopa – torej slikovni posnetek brez zvoka. Tisti, ki so nastop ocenjevali s popolno kombinacijo slike in zvoka, so po zanesljivosti svojih napovedi zdrsnili na raven popolnega naključja.

Ugotovitev študije je toliko bolj presenetljiva, ker tako poklicni kot zgolj ljubiteljski glasbeni ocenjevalci vztrajno trdijo, da je pri njihovem ocenjevanju najpomembnejši zvok. Poln, čim lepše oblikovan zvok. V resnici pa se je pokazalo, da vidni vtisi daleč prekašajo zvočno podobo.

»Ne glede na raven strokovnosti smo ljudje očitno še vedno pod prevladujočim vtisom vidnih informacij,« rezultat pojasnjuje glavna avtorica študije. »Resda šolanje v klasični glasbi temelji predvsem na urjenju in kultiviranju zvoka, toda naša raziskava je jasno pokazala, kaj v resnici najmočneje vpliva na ocenjevanje vsakokratnega nastopa, in to celo na najelitnejših in najzahtevnejših tekmovanjih.«

Avtorica študije opozarja, da se je treba tega očitnega mehanizma človeške narave začeti zavedati in se pri ocenjevanju glasbenih nastopov res poskusiti osredotočiti predvsem na zvočno podobo. Toliko bolj, ker prevladujoči vidni vtisi zagotovo ne veljajo le za svet glasbe, ampak za skoraj vsa področja človeškega udejstvovanja. Tudi pri zaposlovanju delavcev, denimo, ali pri izbiranju političnih voditeljev.

Odzivi in pomisleki

Na prvi pogled šokantna ugotovitev je bila deležna številnih odzivov in celo protestov. Toda psihologinja Alexandra Lamont z britanske univerze v Keelu poudarja, da tokratna študija v celoti potrjuje nekatere prejšnje podobne ugotovitve, češ da so poslušalci pianističnih recitalov nemalokrat veliko bolj prevzeti nad tistim, kar na odru vidijo, kakor nad tistim, kar slišijo. »Navsezadnje je glasbeni nastop precej več kot samo slušno doživetje,« je dejala. »Vidni vtisi dodobra okrepijo našo celotno izkušnjo, pa naj spremljamo nastop mladega, energičnega virtuoza ali muziciranje zrelega, uveljavljenega pianista, ki na svojo zunanjost ne da več prav veliko.«

Toliko torej o tako pogosto poudarjani objektivnosti. Naj si ljudje še tako prizadevamo zanjo, se, kot kaže, največkrat opiramo na dominantnejše – vidne vtise in šele na tej podlagi sprejmemo končno odločitev. In ta, kot vidimo, marsikdaj ni najboljša.

Avtokratsko in demokratično

Skupina strokovnjakov s Kraljeve akademije za glasbo v Londonu in Univerze v Birminghamu pa se je lotila drugačne raziskave: odločili so se dognati hierarhično razporeditev v enem najbolj priljubljenih komornih sestavov v klasični glasbi – godalnem kvartetu.

Njihova ugotovitev je morda malo manj presenetljiva od na začetku omenjene študije, v svoji jasnosti pa je prav tako pomenljiva: nekateri godalni kvarteti imajo očitnega voditelja, ki zagotavlja brezhibno harmonično muziciranje, v drugih, bolj »demokratičnih« zasedbah pa vsi člani pozorno spremljajo drug drugega in imajo med muziciranjem zelo enakopravno razporejene vloge.

Profesor Alan Wing z birminghamske univerze je ugotovitev študije, objavljene v reviji Journal of the Royal Society Interface, strnil z besedami: »Nekateri kvarteti so očitno vódeni avtokratsko, v drugih pa je bistveno več demokracije.« Seveda prav tovrstne subtilne interakcije v godalnem kvartetu privedejo do bolj ali manj prepričljive glasbene poustvaritve, toda hkrati odsevajo dobro prikrito hierarhijo v glasbenem sestavu.

S Haydnom do razkritja

Da bi jo razkrili, so raziskovalci zaprosili dva mednarodno uveljavljena godalna kvarteta (njunih imen seveda ne objavljajo), da sta zaigrala isti kvartet Josepha Haydna. V snemalnem studiu so vse inštrumente obeh ansamblov opremili z malimi mikrofoni, pritrjenimi pod strunami blizu mostička na vsakem godalu. »Tako smo lahko zelo natančno posneli zvok slehernega glasbila v kvartetu,« pojasnjuje dr. Wing.

Raziskovalci so nato podrobno analizirali igro vsakega glasbenika v kvartetu; posebno so bili pozorni na sleherno spremembo tempa. In na podlagi teh drobnih odstopanj, merjenih v stotinkah sekunde, so poskusili ugotoviti, kako vplivajo na druge člane v štiričlanskem glasbenem sestavu.

Pri prvem, »avtokratsko vodenem« godalnem kvartetu so morali trije glasbeniki ves čas »loviti« dominantnega člana zasedbe, bodisi z upočasnjevanjem bodisi s pospeševanjem svoje igre, da so kot kvartet zveneli unisono. Četrti, vodilni igralec pa se, nasprotno, ni zmenil zanje, ampak se je posvečal predvsem lastni igri. »Prvemu violinistu je očitno ves čas pripadala vodilna vloga v kvartetu,« je rezultat meritev strnil profesor Wing.

Pri drugem, »demokratičnem« kvartetu pa so se vsi člani sprotno in nenehno prilagajali sleherni spremembi, ki jo je pri igranju naredil kdo izmed njih. »Pri prvem violinistu ter preostalih članih zasedbe nismo zaznali nikakršnih sprememb med prvim violinistom in drugimi godalci – med igranjem so se vsi ves čas prilagajali drug drugemu.«

Člani obeh kvartetov so bili nad rezultati vidno presenečeni, skoraj osupli. Dotlej se jim namreč ni niti sanjalo, da med njimi obstaja takšna poustvarjalna hierarhija. Po razkritju so zmogli izraziti zgolj domnevo, da različna glasbena dela najverjetneje spreminjajo tudi notranjo organiziranost v godalnem kvartetu.

Po besedah enega od avtorjev omenjene študije, dr. Adriana Bradburyja s Kraljeve akademije za glasbo, je »živa interakcija med glasbeniki na odru pogosto najbolj navdušujoč element njihovega nastopa, hkrati pa je še vedno najmanj razumljena in znanstveno raziskana«.

Isti strokovnjaki bodo zdaj poskusili dognati, ali občinstvo prav tako zaznava tovrstne razlike in koliko te drobne razlike vplivajo na dojemanje in ocenjevanje vsakokratne glasbene skupine – poleg klasičnih še v drugih zvrsteh glasbe. Navsezadnje tudi na tem področju očitno še zdaleč ne vemo vsega o sebi.

Vir: spletna stran Dela 24.1.2015
ww.delo.si/znanje/znanost/vidni-vtisi-prepricljivo-pred-slusnimi-zaznavami.html
_________________
LP

[mito11]

Zaradi zgoraj napisanega, se večina proizvajalcev in prodajalcev HIFI opreme boji slepih testov kot hudič križa. Njihova domišlija za diskreditacijo slepih testov je neskonča.

[mestn pu]

Moja generacija se je non stop ukvarjala z razmerji podzavestnega in zavestnega. Ker je bil Freud v modi, smo štartali z njegovimi ugotovitvami, ki pa potrebujejo daljši čas in spoznavanje drugih mojstrov, da ločiš med podzavestjo, arhetipi(Jung) in sporočanjem z govorico telesa, da se lahko lotiš najnovejših spoznanj, da si lahko kolikor toliko na tekočem.
To so namreč osnovne sestavine človeških karakterjev.
Z govorico telesa nezavedno ali delno zavedno sporočamo okolici celo do 90% vsega.
Test, ki si ga opisal, spada med razkrivanje arhetipov, ki vladajo med umetniki, pa naj si bo to orkester ali a capella zasedbe.
Primer. Od dirigenta je odvisen tempo, vzdušje in frivolnost ali metričnost izvajanja orkestra.
Ker ga glasbeniki, ki so med sabo ljubosumni(kot večina umetnikov, seveda ne vsi, tisti, ki se tega zavedajo, ne) ali pa ne, sprejmejo kot "organizatorja" in animatorja..
Za lažjo predstavo kaj naj bi bili arhetipi, zafrkantski test.

http://www.playbuzz.com/benjaminbirely10/which-jung-archetype-best-describes-you

Lep primer je znanec, odličen, a zelo samoljuben kitarist, ki je vedno na odru trmasto gledal v kišto monitorja ali pa nekam mimo publike in ker ni bilo kontakta z njo, je publika enako ignorirala njega kot je on njo.

Popolnoma nasproten temu je Adi Smolar, ki se dobesedno zlije s publiko in je izmenjava adrenalina med publiko in izvajalcem, ki stremi, da bo ljudi in sebe osrečil popolna.
Adi je leta nazaj rekel. "Moj oče mi je položil na srce, da pesem pri kateri ljudje ne migajo z nogo, že ne more biti dobra."
Vprašanje, kako vse to doseči pri zahtevnejši glasbi dobimo, če malo prečekiramo svoje najljubše in njim podobne glasbenike in njihove življenjske zgodbe in osebnosti-in sebe v razmerju do njih.
Kar kje solidna osnova za peščico dobrih odgovorov o nas samih in šele nato o njih, seveda, če želimo biti odkriti do sebe..
_________________
Great people talk about ideas, average people talk about things, small people talk about other people.

[ambasador]

To je meni najbolj zabaven del Hi-Fi hobija: gledati ljudi, ko poslušajo in ne vedo kaj se dogaja, hahaha.

Poslušati je potrebno znati, če se hoče ocenjevati zvok: obvezno je odklopiti vizuelni čut in vklopiti spomin. Nato po spominu primerjati zvoke s tistim kar se trenutno posluša. Pri tem se ne smeš ukvarjati z detajli, ampak z emocijami, občutki, feelingom.

Še nekaj, kar se mi zdi veliko večji problem: sprememba zvoka v Hi-Fi sistemu. Vsaka sprememba je 'dobrodošla' - predstavlja 'osvežitev'. Tudi če podre muzikaličnost sistema.
Ravno včeraj sva se s Castorjem smejala: frajer je tvikal zvočnike, zamenjal kondenzatorje na kretnici, pa koščke kabla iz kretnice na driverje. Pri vsej tej skrbi je zamešal faze - in na koncu prodal zvočnike
_________________
Carpe Diem

[mito11]

@ambasador, nimamo vsi takih sposobnosti kot ti. Zato je za naše doživljanje pristnih emocij bolje, da ne vidimo kaj nam igra.

Sprememba zvoka je res velik problem. Tudi sam sem se velikokrat ulovil v to past. Zamenjaš nekaj v HIFI verigi in doživiš razsvetljenstvo. A le za kratek čas. Kmalu te zaćne sprememba motiti. Seveda so izjeme, ki nam resnično izboljšajo sistem.

[ambasador]

[ambasador]

Naj spomnim samo na eksperiment z amaterskimi boksarji: vzeli so posnetke dvobojev, ki so se končali z zelo tesnim sodniškim izidom: potem so računalniško zamenjali barve majic: modro in rdeče med seboj.
Nato dali v ponovno oceno zapriseženim sodnikom. Rezultat je bil presenetljiv - se je selil z barvo majice. Proglašeni za zmagovalce so imeli značilno barvo Se ponavljam, to sem že napisal pred časom.
---------------------------------------------------------------------------------------------------
Ali tudi zvok vpliva na dizajn? Pri meni da.
Bolje zveneče naprave so meni lepše.
In obratno: če mi ni všeč zvok, mi postanejo grde.
Verjetno je to stvar prioritet: filter, ki ga nezavedno imamo stalno vklopljen.

Nekoč sem se smejal zapisu novinarja, ki je tako začel komentar testa aparature: '... preveč lepo, da bi dobro igralo?' Nasplošno se pri novinarjih iz sosednje dežele stalno ponavlja skepsa ob prelepih dizajnih. Očitno italijani, znani ljubitelji lepote in dizajnerji dobro vedo, kako to gre.

Že povedano, pa vendar: cela afera s tožbami, ko so primerjali Pioneer komercialo z McIntosh high endom, z rezultatom, ki je povzročil vihar. https://dl.dropboxusercontent.com/u/81737880/stereoplay-m/mcintosh-ma-6100.pdf Ne gre posploševati v nobeno smer. Velja pa poslušati z lastnimi ušesi.
_________________
Carpe Diem

[mestn pu]

[ajka]

[ambasador]

No, razlika v ceni je 223%. Izidi testov pa kot da je Pioneer tisti dražji. Torej je razlika po kmečki matematiki 4x (dvakrat več si plačal za bistveno slabši izid).
Se pa strinjam, da po kakovosti materialov ni bilo razlik. V tistem času je bil dolar šibek: če bi pogledali cenovno razmerje v ZDA, je bila situacija še slabša.

Svojega časa je dvakrat dražja naprava morala biti prepričljivo boljša, sicer je dišalo po prevari, zato je ta primer končal na sodišču. Tožili so Stereoplay češ da blati..
Je pa bil v tistih letih uvoznik za Pioneer Italija - ustreljen. Se pa ne spomnim ali pred tem sodnim primerom ali kasneje. Sem revije tistega časa skoraj vse zavrgel.

Danes so merila tako izkrivljena, da cenovna nesorazmerja niso nič posebnega.
_________________
Carpe Diem

[3000ES]

@ajka:

So to te "cake" ?

La linearita in frequenza e influenzata dalla posizione del controlo di tono il cui scato centrale non e posizionato esattamente.


Anche McIntosh ci ha confermato la sensazione di suono un po chiuso tipica di questa marca, ma tra le misure tradizionali e difficile scoprire "il colpevole" anche se in questo caso l'andamento della risposta in frequenza puo forse contribuire.



Zanimivo.
S "felerji" v ojačevalcu dosežemo boljši zvok ? Mar res ? Ali dosežemo le nam všečna popačenja ?
In potem tak ojačevalec prodajamo kot "High-End" ?