Hi-Fi

[mihamusic]

Pozdravljeni:

Zanimive debate malo “zastajajo” na forumu,… pa začenjam eno - morda vas zanima.


Spodbudil me je članek v znani reviji“Absolute Sounds” o tipih poslušalcev - po mnenju njihovega novinarja:

Jonathan Valin’s three types of listeners:
1.) those who value transparency to sources above all else
2.) those who seek systems that best convey the sound of instruments in a concert hall
3.) those who don’t care about these ideals and instead gravitate toward whatever components produce the most pleasing and enjoyable sound.


Vzporedno s tem pa moj razmislek, kaj točno pomeni samo ime našega hobija : “High Fidelity” ?

“Fidelity” = zvestoba.

Zvestoba čemu ?

1.) Pri “enostavnih” posnetkih akustičnih (ne-ojačevanih) izvedb - posnetih na koncertu je zadeva precej jasna,…

Že če so izdelki “zmiksani” (večina) je razmerje med glasnostjo inštrumentov, na primer pri klasiki solo klavirja/violine in koncerta
velikokrat popolnoma neprimerljivo izkušnji v živo. Primer sicer fino posnetega 1. klavirskega koncerta Čajkovskega s Pogoreličem,…
Kot bi sedel 1m pred klavirjem

2.) Posnetki Jazz koncertov (?) V živo že v manjših prostorih del inštrumentov vedno ozvočijo - ponavadi s kakim “Lo-Fi” zadevami,
tako, da se potem sliši neka kombinacija direktnega in ojačevanega zvoka,… Slabo.
“Zvestoba” temu ???

3.) Posnetki velikih rock/pop koncertov - samo nabavi zelo glasne/močne zvočnike - pa bo takoj bolje kot v živo

4.) Studijski posnetki pop/rock/jazz/xxx - tu pa sploh ne moremo govoriti o “Zvestobi” - ker ne poznamo originala,…
Samo producent/tonski ing./avtor ve, kaj so hoteli slišati v studiu in na čem/kako so to poslušali,…


Glede na povedano, mislim, da je še najbolj logična odločitev, da se prenehamo preveč “sekirat” in si naredimo zvok, ki nam
je najbolj všeč

Vaše mnenje ?

LP : MM

[LightBit]

Se strinjam, ampak načeloma je tako da če je zvok bolj pravilen v teoriji, bo tudi na splošno več stvari zvenelo bolje. Tudi v studijih se načeloma trudijo imeti pravilen zvok kot referenco in je glasba tudi tako posneta. Seveda kakšna stvar lahko zveni tudi bolje ko reprodukcija ni pravilna (sploh pop/rock).

Definitivno pa ni potrebe po obsedenosti s pravilnostjo zvoka.

Jaz se nekako niti med temi tremi tipi poslušalcev ne najdem. Kadar poslušam glasbo sem najbljižje tretjem tipu, ampak če se ukvarjam z zvokom komponent namesto zvokom glasbe, potem res zelo narobe zveni. Kadar ocenjujem sistem pa sem v prvem tipu, ker je to merljivo in edino konsistentno.

[JAZZZ]

[JAZZZ]

[LBaudio]

nekako stlacit poslusalce v gaberite teh treh grup je malo trapasto, in najbrz nihce od nas ne pase striktno samo v eno od teh grup. Prevec razlicnih aspektov reprodukcije je v igri in prevec osebnih preferenc.
Mislim, da se lahko skoraj vsak delno najde v vsaki od njih.
_________________
For Fast Moving Concerts

Custom Aeroports
Custom car audio installs

2 X WR setter dBDrag street B - 2005

[Right-Fi]

Sam se definitivno skušam držati 1. Definicijo High Fidelity sam razumem kot sistem, ki verno reproducira tisto, kar je na nosilcu zvoka (LP-ju, CD-ju, fajlu, stremu, ...). Seveda si želim, da bi bil izvedljiv tudi High Fidelity, ki vključuje izvorni živi zvok, vendar je to (glede na sedanji način produkcije glasbe) po mojem mneju še utopija.

Jasno je, da reproduciran zvok odstopa od živega oziroma tistega, ki je bil v studiu ali v dvorani. Največja "vira odstopanja" reprodukcije glede na živi zvok sta posnetek in zvočniki (v navezi s prostorom). Posnetki z nosilci zvoka so po mojem razumevanju del kreacije glasbe in ne reprodukcije, saj vsak snemalec dela skladno s svojim konceptom, znanjem, izkušnjami, ... tega je neskončno možnosti. Kako naj torej "uglašuješ" sistem za reprodukcijo po posnetkih? Kateri je pravi, referenčni? Za povrh ga reproduciraš v svojem prostoru, ki ima svoje akustične lastnosti. Po mojem prepričanju to ni prava pot, zato želim posnetek izločiti iz enačbe. Želim slišati le to, kar je na nosilcu zvoka, čim bolj neokrnjeno. V praksi seveda ne moreš čisto tako, saj je na koncu treba z ušesi na fino "uglaševati" sprego zvočnikov in prostora. Tega ne delaš s tonskim generatorjem, temveč s posnetki glasbe.

Produkcije glasbe seveda ne moremo izključiti iz koncepta High Fidelity. Vrejetno bi bilo najlažje za produkcijo, če bi obstajal popolnoma standardiziran način reprodukcije (točno določen tip nosilca zvoka, zvočniki in prostor). Takšen standardni sistem za reprodukcijo bi bil vključen v procesu produkcije (monitoring). Potem bi se dalo posnetke izdelati na način, da v najmanjši meri odstopajo od slišanega ob izvedbi. V produkciji moraš izbrati le, iz katere vrste se bo poslušalo izvajalce Tako pa morajo v studiu upoštevati, da se glasba ne bo poslušala v studiu, temveč na vse mogočih "pripomočkih".

So pa zame vsi "tipi" poslušalcev enakovredni v tem hobiju. Naj vsakdo išče svoj pristop, da ne bo vse enako.

@JAZZZ, zanima me, na kakšen način v produkciji upoštevaš, da se tvoji izdelki ne poslušajo le na tvojem domačem sistemu. Bi delal kaj drugače, če bi jih delal samo za reprodukcijo na svojem sistemu?

[LightBit]

[LightBit]

[ambasador]

Eni si nabavijo profi magnetofon, kupijo 'master' trakove in njihove ekvivalente na LP ali CD ali fajle. Potem pa štelajo zvoke svojih naprav kolikor se da blizu trakov. True to source, bi se reklo.

Ta koncept je še najbolj logičen. Predvsem ker je od posnetkov vse odvisno. Ne moreš pričakovati realizma reprodukcije, če to ni zajeto s posnetkom. Če s slabim posnetkom dosežeš večji približek realizmu, je to posledica kompenzacije - kar se hitro podre pri drugem posnetku.
----
Moji cilji/želje v pomanjkanju take reference pa gredo tako:
V prvi vrsti me zvok ne sme utrujati. Sem maratonski poslušalec, 3-5ur dnevno.
Za priti do tam so hitro preverljivi predpogoji kot je - vsak drugi posnetek se mora slišati drugače, z drugo ambienco, drugačno timbriko, drugačnimi basi. Nevtralnost skratka.
Zvočniki morajo izginiti iz scene, kot da nimajo nič z zvokom. Ta se pa razpostira daleč v globino, pavke in veliki boben jasno in glasno - a odzadaj v orkestru. Če posnetek to vsebuje, če ne, pač ne, je ploščato.

Saj, morda to vodi k podobnemu rezultatu kot s poslušanjem master trakov vs Lp recimo. Zaobidem pa tisto, kar poznamo iz A-B testov, ko je vse isto; sploh pri hitrem preklapljanju. Kar itak da ni.
Zaobidem tudi kolorirane zvoke kot je vedno enaka toplina, vedno enaki basi, vedno enaka scena, dosadno nezanimivo. Če primerjaš magnetofon z LP ob tem, da so basi zvočnika kolorirani - taki basi samo skrijejo razlike. In si (pre)hitro zadovoljen, češ je vse isto.
_________________
Carpe Diem

[ambasador]

Skozi leta sem največkrat opazil štelanje zvoka skozi priljubljeno glasbo.
Rezultat takega naravnavanja je opisal JamesBongiorno, slavni projektant/influencer svojega časa. Šli so od enega avdiofila do drugega; vsak s svojim izborom 5 LP plošč.
Pri vsakem so se njihove plošče fantastično slišale, kar se pa ni ponovilo drugje, v drugem sistemu.

Tudi žanr - štelaj vse na jazz, klasika bo no-go. Ki potem, tudi klasika že po avtorjih terja različne sposobnosti hifi verige. Če ti gre Verdi, preveri kako je z Wagnerjem. Ali če ti grejo rusi - preveri Mozarta. In tako vse po malem. Nič ni samoumevno. Zgodnji baročni inštrumenti imajo čisto drugi filing kot sodobne različice; pa je glasba z originalnimi instrumenti vse kaj drugega.
_________________
Carpe Diem

[JAZZZ]

[JAZZZ]

[zvocnik]

Tale naš hobi je malo kot kura in jajce. V celi zgodbi smo prišli do avdiofilskih posnetkov samo zato, da bi avdio sistemi impresionirali. Se je za vprašati kje je tu smisel, zvok je danes tehničen, a v resnici se je vse začelo z glasbo.
Torej, vprašanje je kako najbolj verno posneti in prenesti glasbo? Ker tu ni standardov in receptov, gre vse po nekih željah. Najbrž se vedno vprašamo zakaj so nam stari posnetki bolj všeč, saj se marsikateri slišijo odlično pa za to ne rabiš ultra dragega sistema. Tehnike in snemalni sistemi so nam poznani, samo iz nekega razloga tega 'standarda' danes nihče noče posnemati. Morda je glavna ovira v tem, da je večina pozabila, da gre za glasbo in ne avdiofilstvo. Razumem, da so se v 60ih letih snemalci ukvarjali kako bi zajeli glasbenike, ambijenco, neko dušo dogodka na strani poslušalca, saj so razumeli do poslušalci potem kupujejo plošče. Pač poslušalci hočemo podoživeti koncertne občutke in zatorej nam nebi smelo biti mar kako se slišijo visoki, srednji, basi, no teh zadev v živo itak nihče ne sliši…. Jasno je, da na nobenemu koncertu ne moreš slišati vseh instrumentov v nulo in nikakor ne morejo vsi igrati v prvi vrsti. Če se izvajalcu zgodi napaka, nam poslušalcem za to ni mar, saj je to del čara samega dogodka. Avdiofilski posnetki pa žal strmijo k izživljanju nekih tehničnih preferenc , vključno s super duper vinili, tiskanjem, seveda ceno, kot, da glasba ni pomembna. Hočem reči, če bi se snemalna tehnika držala nekih okvirov, četudi samo dvo mikrofonske tehnike, bi naši sistemi pokazali veliko več in se tudi razvijali bolj logično in bi danes gotovo z lahkoto podoživljali prav tisti določeni čas s posnetka. Danes sem pa tam dobiš bootleg posnetke in znajo povedati več kakor namensko snemani.
Imamo samo par še kako občutljivih ušes in ta ne potrebujejo umetnega manipuliranja.

Lp
_________________
Information is not knowledge
Knowledge is not wisdom
Wisdom is not truth
Truth is not beauty
Beauty is not love
Love is not music
Music is the best !

FZ