AVANTGARDNA GLASBA

[JAZZZ]

Za začetek odgovor Mihe Zadnikarja na članek Mihe Mazzinija

Za začetek bomo kar ponovili znano floskulo iz šal o Radiu Erevan: "Načelno nimamo nič proti," naj namreč vsakdo pisari, o čemer koli se mu zahoče, celo o glasbah (kar je - kazno s pričujočih strani - sila težaven opravek), ampak reč se močno zaplete, ko takšno pisanje preraste v "družbenopolitičen" problem, In pomanjkanje osnovnega posluha je "družbenopolitičen" problem par excellence - v svoji skrajnji konsekvenci širi kavarniška omizja, krepi lenobnost in počasi pelje v regresijo, če še ne kar kontrarevolucijo; kadar skuša plahtati razno občinstvo skoz občila, postane še posebej nevarno in nanj kaže reagirati. V tako nevarno razmahnjenih kontekstih pomanjkanja posluha se namreč zde (bivši) prijatelji, osebki z nekdanje scene hujši od nenehnih konservativcev in mračnjakov. Le kako to, se naivno baramo?

Danes je govor o Mihu Mazziniju in njegovih nesrečnih muziških prispevkih za Nedelo (23.8.'9. Rumenkasto glasilo Nedelo žal ne objavlja bralskih reakcij, zato smo prisiljeni prositi javnost, da nam dovoli izjavo na temle mestu. Obenem naprošamo uredništvo Muske, naj obtožencu pod nobenim pogojem ne izroči računalniške oblike tegale protesta, da bi ga potem nevemkako zlahka vključil na svojo znamenito spletno stran, natančneje povedano - na svoj virtualni doprsni kip. Naj ga kar pretipka, če mu je drago, se bo ob tem dolgotrajnem delu morda vsaj malo zamislil o tem, kolikšen je napor stremljenja k svobodi, kar počez in po krivem očita izvrstnim glasbenikom, in potem morda ne bo več tako vehementno bezljal v škodo - on, ki zanj zdaj že predobro vemo, da piše predvsem zase, ne pa za javno dobro.

Temeljna težava Mazzinijevih občevanj o glasbah čemi prav v skrivnosti, da pisec zavoljo svojega ega ne prenese proizvodov kolektivnega duha. Na Slovenskem se je v zadnjih sedmih letih - obenem s propadom civilne družbe in odprtega tiska - že lepo razpasla navada, da človek poudarja zasebne okuse in si pod krinko nekakšne dojemne širine in retoričnih bravur ustvarja namišljene nasprotnike. Gre za znan neoliberalistični trik, katerega žrtve so sčasoma in k sreči predvsem sami avtorji takšnih pisanj, zato jih kar prepuščamo njihovemu karakternemu propadu.

Spričo takšnih umotvorov, vse polnejših nekih pogovornih mašil tipa hmja; he; hej, pomodnih žargonizmov, ipd. in zablodnih koketiranj z nič hudega slutečo publiko, bi lahko bili kvečjemu polni pomilovanja, češ kako so lahko njihove nahitroma sestavljene in škodljive recenzije sploh materialno nagrajene. Toda mi nismo religiozneži, da bi se šli igro razlik, niti nismo v nevarnosti, da bi si poškodovali ego, ker ta zginja - ker brezkompromisno hočemo, dokončno ubiti živad v sebi. Prizadeti pač smo, toda v imenu ustvarjalcev, ki nasrkajo prav v našem imenu - ker tako hočejo neduhoviti provokatorji in delivci pišoče in misleče javnosti na temle skromnem ozemeljcu.

V Mazzinijevem pisanju o godbah se je že dvakrat pripetilo Anthonyju Braxtonu, skladatelju, glasbeniku, profesorju, organizatorju in filozofu, da jih je krepko slišal, in to samo zato, ker že tri desetletja uspešno zatira živad v sebi in svoje znanje nesebično ponuja drugim. Braxtonov postopek je diametralno nasproten Mazzinijevemu, saj iz njega diha garaštvo in utopična zaupljivost do kolektivnega duha. Ni postavljač, ni egoman, ni mahnjen na število prodanih artefaktov in nima vnanje agresivnih ambicij. Kratek ekskurz: Kaj se lahko mladi kritik, kritikinja naučita iz Mazzinijeve manire, da tako rad po športniško, črno-belo primerja (za nas sicer izvedensko docela neprimerljivi) osebnosti Rahsaana Rolanda Kirka in Anthonyja Braxtona, pri čemer slednjega potunka v zadnjo mlakužo, prvega pa dvigne čez vse druge? Naučita se lahko kratko malo dejstva, da kaj takšnega ne smeta postoriti za nobeno ceno. Kritika ali recenzija preneseta kvečjemu subtilnejše označbe o kvalitativnih vzponih in padcih, pri čemer morata upoštevati znano pravilo, da so v umetnosti vzponi in padci pač neprenehni. Kar je umetnih tvorb, zgodb o "uspehu" in večni "slavi", so samo stvar industrije, medijev in drugih stereotipov, nimajo pa zveze z dejanskim umetniškim bivanjem.

Naravnost grozljivo se zdi, da si človek, ki ni nikdar v življenju dejansko zaslišal, začutil Anthonyja Braxtona in se njegovemu mojstrstvu niti ni skušal približati občutljivo, sploh upa pisati o njem in potem še nasploh o glasbah. Takšna gesta presega vsa tolerančna dovoljenja, po katerih imata ta in ona vso pravico; da jima kdo drug in njegovo podjetje ni všeč. Poleg močvirniškega "džecerskega" krdela in Mazzinija ne poznamo nikogar na tem svetu, ki bi si upal v isti sapi zatrditi, da je Braxton težak in nemogoč glasbenik - tako rekoč plodišče za intelektualistično (ne)dojemnost - in tvoriti hitre sklepe o tem, kaj je poslušljivo in kaj ni. Mar se je pisec Miha Mazzini, up in nada tukajšnjih belles lettres, žanrov, scenaristične in kompjuterske proze, prevzel že do ravni, na kateri mora igrati senzacionalista in antiintelektualca, če se sploh hoče preriniti skoz svoj lasten tekst? Če to drži, potem imamo opraviti s še eno žrtvijo domačijskega sindroma, ki sliši na ime "lahkotna kariera" (o nekem veliko nevarnejšem primerku te vrste, ki ga premeščajo iz ene udobnejše službice v drugo in ki mora imeti prav za vsako ceno, nam je govoriti prav kmalu). Mihu Mazziniju se očitno ni bilo treba do ničesar dokopati, ali drugače: ker se ni dokopal do ničesar, lahko uniči tudi Braxtona - za navrh pa še "free" jazz in ves znano osupljiv pomen založbe ECM. (Pri čemer je ekskluzivistično povezovanje glasbenika s tem slogom in to založbo dokaz več, da niti ne ve, o kom ali čem piše, kar pa vsekakor ne zmanjšuje njegove škodljivosti.)

Zdaj nam je za vzgojni in širši smoter mahoma ubrati lepše strune. Jeseni 1974, ko smo bili še globoko osnovni in daleč od kakšne intelektualne prakse, nam je Vasja Bibič ves radosten prinesel v šolo čudaško longplejko, rekoč: "Tole poslušam že več tednov in zdaj si želim, da bi še ti malo užival!" Verjetno jo je sunil Bratku, bila pa je prav tale, ki tukaj zraven vidite njeno naslovnico: Conference of the Birds s Hollandovim kvartetom, Braxton pa na nji eden izmed pihalcev. Poslušali smo jo več ko nekaj tednov, kaj tednov, spremlja nas že vse življenje. Ob njej smo mislili na vse drobnjarije in vse bistveno - tako na pozabljeno marelo kot na življenje in smrt, na ljubezen, na dobre koncerte, na vse najlepše v glasbah in v naravi, v poznejših časih na kino Union, na Študenta, na Sušnika, Pistotnika, potem na Ičota in letos smo si jo v Berlinu s slastjo, ki je presegla še tako mikaven novum, kupili na zgoščeni različici. Ja, Conference of the Birds je ena izmed plošč našega življenja - brez nje si sploh ne znamo predstavljati finala tega stoletja in osebne radikalizacije srca in posluha. Kako bi le mogli drugače: Vrteli smo si jo v osami, z njo olajšani brodili po puberteti, pri Vasju na Glavarjevi smo jo, palčki, navijali v garaži do konca in zraven pihali in tolkli in kričali od navdušenja spričo nenadne svobode in delili kolektivnega duha, kakršen veje z nje, s te čarobne umetnine, ki jo je kvartet za ECM posnel 30. novembra 1972 v New York Cityju. Samo kdor ve, kako koncentriran napor, kakšno znanje, odprtost in kakšni dvomi, hkrati pa zaupanje vase in v druge tri so bili potrebni tistega dne in tisto noč, da se je četverica prignala do tolikšne erupcije, samo ta bo vedel, zakaj smo zdajle prisiljeni, vzeti Braxtona v zaščito in o njem napisati par najlepših besed. Cinik bo kajpada porekel: Pa kaj, en Miha je na Braxtona nor, drugi Miha pa ga daje v nič, takšen je naš svet, to je normalno. Ja, prav zaradi takšnih reakcij, takšnega sveta in takšne normalnosti imamo Braxtona-bojevnika še toliko rajši in mu salutiramo in si glasno želimo, da bi še kdaj razveselil naše mesto in da bi njegovi albumi dobili prostor pri vsakomer, kdor se loteva glasbene kritike in recenzije (omenjeni album ima označbo ECM 1027). Sploh pa - kaj naj si mislimo o uredništvu, ki dopušča spise, v katerih kdo grdo govori o Anthonyju Braxtonu? Zapažamo, da so vsenaokrog nas nameščeni že sami amaterji, diletanti, šarlatani, nepoznavalska drhal, skratka, ki sploh ne ve kaj objavlja, in pri tem še dopušča, da se namišljene eminence in vaški prvaki napihujejo do nezavesti? Na nas je, da enkrat za vselej in radikalno obračunamo s takšno ignoranco, še preden kdo poči in tako ne zve, za kaj gre in kakšne so bistvene reči. Lepo in prav je, da Miha Mazzini ponižuje Anthonyja Braxtona v tako nizkotnem časniku kakor Nedelo, tako je vsaj prikrajšan za dialektiko. Drugam kakor med pisarije o razprodanih dušah - neužitna podpora tako imenovanih urednikov ne sega zgolj med govorice o zasebnosti nedolžnih ljudi, pač pa si jemljejo pravico tudi do krojenja splošnega odnosa do glasb, o čemer nam je tukaj še bentiti - njegova pisarska struktura, glede na zgoraj povedano, tako ali tako ne gre več. Boli, ko ljudje, ki si jim nekdaj zaupal, postajajo ciniki, neresneži, nesramneži in netenkočutni negativci. Saj bi zlahka prenesli, da so brez osnovnega posluha, toda ker ta manko že razglašajo na vse pretege, moramo reagirati. Pri njih je očitno nekaj hudo narobe, kar se tiče pojma kreacija. Oni bi kratko malo morali na terapijo - noč in dan poslušat Anthonyja Braxtona et consortes.

Miha Zadnikar
_________________
"There are two kinds of fools. One says-this is old and therefore good. The other says-this is new and therefore better." Bob Katz

[mestn pu]

Sin je eden urednikov Trendov na enem največjih SLO portalov in lahko te pomirim.
Mladi rod se popolnoma poščije na mnenje raznih kolumnističnih etablirancev in sledi svojim iskanjem tukaj in zdaj z letanjem po eventih širom EU in doma.
Ljudski rek pravi, da so gledališki, glasbeni, likovni in kritiki povprečni ali sfalirani umetniki in mislim,da je v tem veliko resnice.

Pri ljudeh iz protestantskih okolij, še posebej tu izstopajo Baptisti in Metodisti(Oprah je Baptistka, ker so Baptisti zaslužni za odpravo suženjstva, so UK in US črnci večinoma Baptisti), so nekakšni revolucionarji med vsemi protestantizmi, pri njih je zelo prisoten občutek za kolektivno delovanje brez pričakovanj kompenzacije.
Mi mo, zelo pogojno rečeno, šele 1991 prvič malce izšli iz, takrat smo mislili, da dokončno, Absolutizma(in se takoj presrano vrnili vanj), dočim je večina sosedov že davno skenslala Absolutizem in ga zamenjala za nekaj novejšega od te fevdalne spake, že desetletja nazaj.

Absolutizem pomeni togo hierarhijo namenjeno sami sebi, tog, mezdni, hierarhični sistem in establishment in pri nas smo ga od Franca Jožefa, do Aleksandra, Petra in Jožka Brožka, samo kopirali in kopirali in nočemo spoznati, da je to popolnoma zastarel, fevdalni sistem.

Zato so SLO kolumnisti fevdalci, po Kafki skoraj vsak od njih ruži in pridiga svoj Proces, gleda samo na višino honorarja in sovraži vse vsebinsko, kar bi motilo njegovo fevdalno sinekuro in mesečni pavšal.
_________________
Great people talk about ideas, average people talk about things, small people talk about other people.

[hi_musica]

Hja, glede zgornjega članka. Žal smo slovenčki glasbeno omejeni. To se kaže tudi pri kolumnistih, ki naj bi bili bolj razgledani od povprečnega človečka.

Nisem ravno ljubitelj jazza, sploh pa ne kake avantgarde. Ampak dejstvo je, da ta muzika obstaja in ima svoj segment poslušalcev, kar je potrebno spoštovati.

Bi pa kontra temu omenil še drugo plat. Klientela ljudi, v katerih se gibljemo audiofili, bržkone "navrže" tudi jazz pri-"vržence". In tu je debata zanimiva. Ravno ti najbolj pljuvajo čez pop, rap in - slovensko "govedino". Torej tudi njih zadane enaka usoda godrnjačev.

Najbolj zanimiva klana pa se mi zdita malce pozabljena punk scena in pa reborn metal scena. "Metalci" so v večini primerov najbolj zvesti svoji glasbeni ideji (pa čeprav za njo ne stoji kak večji idealizem). Pa poglejte, kako se obnašamo do njih (da ne bo pomote, jaz sem bil konec osemdesetih zagrizen metalc) in njihove muzike: kr neki, žaganje, muzika brez smisla, hudičevo delo ipd.

Vsi smo pod kožo krvavi in vsak ima svoje preference. Škoda samo v tem, da nikakor ne sprejemamo drugače mislečih. To pa je že stara zgodba ... vsak od nas naj sesa svoj prag.

V.

[pasuljaris]

Tudi pri avantgardi (tako kot povsod) je paleta zelo pisana. Najdemo iskrene ustvarjalce, ki si seveda zaslužijo spoštovanje, pa tudi bleferje.

Ker nas večina na tem področju verjetno ni najbolj doma - dober informativni link:

http://www.avantgarde-museum.com/kolekcija/index.php?lang=hr
_________________
Usoda se igra s človekom, človek pa igra na trobento.

[mestn pu]

[hi_musica]

Mestn, dobro povedano. Ti povsem verjamem, čeprav prihajam iz ene od naslednjih generacij, ki s punkom ni imela kake večje naveze (edino kak pogo v K4 na Ramonse in Pistolse ob prevelikem odmerku namiznega belega).

Glede na izkušnje iz potepanj po evropskim mestih se mi zdi, da edinole Berlin kolikor toliko avtentično ohranja punk sceno. Sem bil kar presenečen. Pa ne samo punk, tudi jazz, klasiko. Prijatelji, muskontarji ali glasbeni sladokusci kartako, ki so obiskali Berlin, so vsi po vrsti navdušeni nad njim. In mnogi se vračajo tja. Super kraj za nostalgike.

V.

[JAZZZ]

[mestn pu]

Sin s prijatelji ravno zaradi diverzitete in avtentičnosti scene uživa v Berlinu in vsake par mesecev tam skupaj najamejo flat za kak teden.
Na nek način je po meni, s tem da je še dosti bolj del scene kot sem bil nekoč in me tu pa tam oskrbuje z svežimi info, ko izmenjujeva mnenja o nekoč in danes.
"Mulo" dela za K4, Šiško, Kancijanija in je eden urednikov Trendov na največjem SLO portalu in seveda razmišlja out of the box, čeprav se šele v zadnjih letih pri kakem bendu najdeva(zmeraj sem vztrajal, naj razmišlja s svojo, ne z mojo glavo), da nama je obema všeč(prvi so bili Kraftwerk), ker je prvo začel v rave in techno vodah.
_________________
Great people talk about ideas, average people talk about things, small people talk about other people.

[Numb]

Punk je v Ljubljani bil, dejstvo pa je da tudi punkerji sami niso priznavali Lovšina kot punkerja. Očitno si se gibal v napačnih krogih da bi spoznal punk subkulturo, jih poznam kar nekaj in so živeli punk.
Ali ni bil punk tudi precej povezan z Novo revijo in nadaljnimi dogodki?
Glasba je pa tudi bila primerljiva z otoško, kot se je delala tudi na primer v Rijeki. Nenazadnje sta albuma Sex Pistols in Pankrtov izšla praktično ob istem času.

Sicer sem premlad da bi to doživel, vendar sem slišal precej drugačne zgodbe kot si napisal ti.

Da nisi bil na drugi strani, šminker?

[Vinylfan]

[ajka]

The Pop Group ... ... cca 1980




_________________
~ ** ~

[Wolumen]

[mestn pu]

[Numb]

Ne vem, nisem bil tam, ampak si pa ti v vsem prvi in se imaš za precej najboljšega kolikor se berejo tvoji posti, in to o vsem. Ko spoznam take primerke oseb nekako ne čutim verodostojnosti v napisano. Žal.
Mogoče če bi to o tem slišal od tretje osebe, taka samohvala pa pri meni ne vžge, sem pa preposlušal precej zgodb o tem od oseb ki so živeli punk, pa nekako ne gredo skupaj s tvojo.

[Wolumen]

Pri nas se je uradno uprabljal izras novi valj.