Intervju z ustvarjalci System Fidelity

Q 1: Kaj je botrovalo nastanku System Fidelity?

Andrej: Tole se bo zdelo malo pravljičarsko, a se je zgodilo točno tako...  Enkrat decembra leta 2004 se je v manjšem hotelu v Copenhagnu iz večih Evropskih držav zbrala skupina AV in HI-FI distributerjev različnih uveljavljenih blagovnih znamk, da se pogovorijo o položaju njihovega posla v času globalnih sprememb. Poleg njih sta sestanku prisostvovala tudi danska poslovneža z bogatimi izkušnjami iz logistike ter proizvodnje elektronskih naprav na Kitajskem, ter predlogom, ki bi prisotne utegnil zanimati...

To je bil rojstni dan System Fidelity. Distributerji so si s sodelovanjem pri projektu pridobili možnost, da soodločajo, kakšne proizvode bodo dobili na svoj trg, a hkrati kot skupina dovolj veliko kupno moč v očeh kitajskih proizvajalcev, da se pogajajo kot upoštevanja vreden naročnik. Seveda je skupina potrebovala tudi znanje, kako cenovno ugodno kitajsko proizvodnjo oplemenititi z željeno obliko in zvokom. Prav daleč niso iskali, saj je na sestanku prisostvujoči Erik Kalinski že pred časom zaslovel s projektom zvočnika Adrias, ki je bil od največjega evropskega proizvajalca zvočnikov izdelan posebej za Slovenijo, kasneje pa pod drugim imenom z velikim uspehom prodajan tudi drugod po svetu. Erik je k projektu pritegnil še mene in z demonstracijo nekaj mojih izdelkov sodelujoče prepričal, da se z znanjem ki ga skupina premore ni treba bati konkurence.

Erik: Ja, tako nekako je bilo...

Q 2: Kako ste se odločili za ime znamke?

Andrej: Ime si je dejansko izmislil naš avstrijski distributer, Erik je naredil logo in oblikovno zasnovo, ustanovna skupina System Fidelity ga je »požegnala«, ime in logo pa smo potem registrirali v večini držav. Ko sva z Erikom premlevala o imenu, sva v njem našla vedno več vsebine in primernosti pomena samega. Ime naju je na koncu tako preželo, da sva se včasih celo odločala, ali se posamezna odločitev sklada s Sistemsko Zvestobo ali ne, hehehe. Namreč, ime je pomensko popolnoma skladno z našo filozofijo. Moje mnenje je, da se v ultimativni audio reprodukciji ne sme posluževati »peglanja« sistema z uporabo »komplementarnih« rešitev, ali če se drugače izrazim, rešitev za biasiranje zvoka v »eno smer« ni druga komponenta ali kabel, ki bo sistem »naravnal«. Dva minusa nam v tem primeru ne data matematičnega plusa, temveč dvojni minus. Naprave lahko pokažejo svoj maksimalni potencial ter skupno postrežejo z ultimativnim rezultatom samo pod pogojem, če je cel sistem podrejen enaki konstrukcijski filozofiji. Zato System Fidelity v resnici ni samo »brand name«, ampak filozofija postavljanja reprodukcijske verige. Mislim, da bi primernejše ime kar težko našli...    

Q 3: Kdaj ste vstopili v svet Hi-Fi in kakšni so bili vaši začetki?

Andrej: Od majhnega sem navdušen nad glasbo, še kot dojenček sem se nehal dreti edino ob prižganem radiu. V srednji šoli pa sem se začel navduševati nad reproduciranjem posnete glasbe in to me še do danes ni spustilo, pa je že kar četrt stoletja...   Ker sem elektronik, je seveda skoraj samoumevno, da sem si marsikaj naredil sam. Koliko je bilo vsega, sploh več ne vem. Vse kar sem naredil, je pravzaprav imelo samo dve možnosti – ali sem prodal, ali pa predeloval toliko časa, da sem zadevo uničil, hahaha. S časom sem prišel do zaključka, da gradnja zadev po uveljavljenih hajfi načelih vsaj zame ne vodi nikamor in sem začel iskati po svoje, tako pri konstruiranju zvočnikov, kot pri elektroniki. Ob živce me je spravljalo dejstvo, da sem se iz ljubitelja glasbe prelevil v audiofila (v slabem pomenu besede), se pravi v nekoga, ki opazuje in analizira zvok, uživati v glasbi pa več ne zna. In sem šel v lov za svetim gralom – napravami, ki bi bile tehnično resnicoljubne, a z veseljem do reproduciranja glasbe in ne samo zvokov.

Erik: Svoj prvi hajfi sem dobil pred več kot tridesetimi leti, v tistem času sem tudi igral v rock bandu (glede na to da nisem postal zvezda, najbrž ne prav dobro)... Od tega pa se zadnjih 20 let s hi-fijem bavim profesionalno, pomeni, da od tega živim.  Uh, kar daljša doba, kot bi si kdorkoli to želel...

Q 4: Koliko ljudi je del System Fidelity?

Erik: Na to je pa skoraj nemogoče natančno odgovoriti. Lastnika sva dva, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je SF »two-man-band«. Tu so še zaposleni v Corradu, kjer System Fidelity zdaj pravzaprav domuje, Alenka, ki je vodja logistike in ima v malem prstu ladijske prevoznike, pristanišča, ladje za prevoz in skrbi za skladišče; potem je tu naš »sales agent« in sodelavec za razvoj novih trgov (iz UK), pa člani ustanovne skupine distributerjev SF, ki sodelujejo pri odločanju o programu, pa seveda inženirji iz tovarn na Kitajskem, brez katerih predvsem pri ustvarjanju prototipov nikakor ne gre, in tako naprej...   ...se pravi, kar precej nas je.

Q 5: Koliko je neka povprečna doba, da nek izdelek dobi končno podobo in gre v serijsko proizvodnjo?

Erik: To je odvisno od modela do modela oziroma od serije do serije, ampak približno 12 mesecev je nekako povprečje.

Q 6: Kako poteka npr izdelava zvočniških omaric od zamisli do končnega prototipa in stavka »To je to!«?

Erik: To je malo preobsežno vprašanje za kratek odgovor v tej obliki. Mislim pa da se velik del odgovora skriva v ostalih odgovorih ter v slikah ki so priložene. V vsakem primeru, je vsak tak proces precej obsežen, vključuje mnoge odločitve (z upanjem da ni preveč napačnih), vsaj 3 prototipe, ki se jih ogromno posluša, dodeluje, dokler ne rečemo da smo zadovoljni s tem kar smo dobili. Potem pride na vrsto tako imenovani »zlati prototip«, ki mora biti v vseh podrobnostih točno tak kot bo izdelek v serijski proizvodnji, ki ga ponavadi gremo preveriti v tovarni, ki bo model izdelovala, prečekirati vsak droben detajl, in če je vse kot je treba, podpišemo, oziroma damo zeleno luč za začetek proizvodnje. To se ponavadi zgodi 2-3 meseca predno model pride na police trgovin.

Q 7: Kje in kako poteka proizvodnja izdelkov System Fidelity?

Erik: Proizvodnja je vsekakor na Kitajskem. Največja koncentracija tovarn za izdelke zabavne elektronike na Kitajskem je v provinci GuangDong (na jugu države). Izdelki System Fidelity iz tekočega programa so izdelani v štirih različnih tovarnah, ki so v različnih kitajskih mestih.

Q 8: Kako pogosto obiščete Kitajsko?

Erik: Vse zavisi, pravzaprav... Včasih tudi trikrat v dveh mesecih . Vendar pa če rečem da smo tam bili vsaj 15 krat v zadnjih dveh letih, bo to približno pokazalo intenziteto. Vendar sedaj je naš proizvodni program precej zaokrožen in upam da v bodoče ne bo treba tolikokrat biti tam...

Q 9: Kakšne izkušnje imate s kitajci kot poslovnimi partnerji? Kakšen posebno dober ali neljubi dogodek?

Erik: Tu ni kaj veliko za govoriti. Vsaj tisti, s katerimi mi sodelujemo so se izkazali za odlične partnerje, vedno pripravljene zadovoljit še tako bizarno željo ali idejo (vsaj v njihovih očeh). Seveda, v toku časa se dogaja vse sorte, včasih so tudi nesporazumi (največkrat povezani z razumevanjem angleščine), včasih v svoji preveliki vnemi da bi nam pomagali narediti izdelek »še boljši« naredijo kakšen esencijalen kiks v zvoku ali funkcionalnosti in tako naprej... Ampak v vsakem primeru, naše izkušnje so izjemno pozitivne, so izjemno ustrežljivi, pripravljeni na pogovore in zelo prijateljsko razpoloženi. Verjetno pa je obojestranska zadeva – kar daš, to dobiš...

Dogodkov je veliko, seveda, ne vem če lahko sedaj izpostavim kakšnega... morda zanimivost, ko smo za to, da bi dobavili blago našemu distributerju v Koreji, morali narediti množico testov, ki jih zahteva njihova zakonodaja (bistveno drugačni, kot jih imamo v EU), in so na pokrovu enega našega ojačevalnika namerili da se ogreje na 42 stopinj. Ta temperatura sama po sebi ni nič posebnega, pravzaprav se ta ojačevalnik zelo malo greje. A predpisi v Koreji dovoljujejo maksimalno temperaturo 40 stopinj! In smo morali čarati, da bi temperaturo spravili dol za bori 2 stopinji, da bi lahko dobili potrebne certifikate in da bi lahko sploh prodali ojačevalnike...

Q 10: V kakšnih serijah se izdelujejo vaši izdelki?

Erik: Zavisi, od modela do modela je različno. Pa tudi dokler je model v prodajnem programu, ne moreš zagotovo reči koliko jih bo proizvedenih do konca življenskega cikla posameznega izdelka (na primer, zvočniki serije 2000 so bili izdelani v količini več kot 20 kontejnerjev). Vendar je ponavadi zahtevana minimalna količina za en proizvodni cikel vsaj 1 kontejner (po volumnu). Pa tudi sicer, izdelati manj kot to je neekonomično in stroški začnejo podirati ekonomsko strukturo. Pravzaprav, ni problemov, da bi se dogovorili tudi za manjše serije z nekaterimi našimi tovarnami, a to za seboj potegne preveč problemov – od višje cene izdelka, preko višje cene prevoza, do tega, da je zelo težko dobiti neke majhne količine potiskanih navodil za uporabo, kartonskih škatel ali kakšnih sestavnih delov...

Q 11: Kaj vse oblikuje končno ceno produkta? Imate predviden strošek že v naprej, ali pogosto kaj oklestite, ko preračunate končno ceno?

Erik: Odgovor na to je vsebovan tudi v nekaterih ostalih odgovorih na ta vprašanja. Tu ima največjo vlogo skrbna raziskava trga in trendov, in je ponavadi vnaprej določen razred kjer naj bi postavili izdelek. Prav nič ob tem ni slučajno, in vse je narejeno s tem ali onim razlogom.  

Q 12: Katera je vaša ciljna skupina?

Andrej: Pa, rekel bi, da iskalci resnicoljubnega nebiasiranega neobarvanega zvoka, kakršna sva tudi midva z Erikom. Na srečo imava skoraj identično pojmovanje o tem, kaj to je, tako da sva mnenja, če obstajava dva, ki iščeva tak zvok, jih je po svetu gotovo še mnogo.

Erik:  Glede na precej obsežen proizvodni program in kar veliko število modelov, je očitno da imava v mislih več ciljnih skupin.  Vsekakor pa poskušava v prav vsakem cenovnem in kakovostnem segmentu ponuditi modele, ki so s svojo izdelavo in predvsem z zvokom konkurenčni čemur koli v svojem razredu. Tile časi MP3 glasbe nam sicer ne gredo čisto na roko, ampak po drugi strani, še vedno sem prepričan da obstajajo ljudje ki še vedno poslušajo glasbo in cenijo kako ta glasba zveni.

Q: Katere kvalitetnostne razrede nameravate pokrivati? 

Andrej: Na marsikaterem mestu je mogoče na avdio vprašanja odgovorit z vinarsko modrostjo. Ena je tudi tale: »Če ne moreš konkurirati s količino, potem konkuriraj s kvaliteto.« Ampak pri tem seveda obstajajo tudi neki optimumi. Se pravi lahko dosegaš neke mejne količine z nizko ceno, ampak ko dosežeš mejo, ti nobena še tako nizka cena ne pomaga (seveda, upoštevajoč da bi pri tem rad tudi zaslužil za preživetje). V drugi smeri je pa seveda ravno obratno – lahko dosežeš neke mejne visoke cene in znižuješ serije – dokler ne prideš do enega samega izdelka, ali pa še tega ne. Kaj hočem povedati? Pokrivali bomo razrede, ki so ekonomsko upravičljivi, ampak točno napovedati kateri segment se bo najbolje prodajal (velike serije z nizko ceno, srednje serije s srednjo ceno, majhne serijo z visoko ceno), je pa zelo težko...    Meni je sicer ljuba absolutno vrhunska kvaliteta, a seveda ne za ceno tržnega samomora.

Erik: Mhm, v bistvu, nisem prepričan da je delitev na različne kakovostne razrede najbolj korektna. Iz vsake komponente poskušamo potegniti največ kar se da, in zdi se mi da je to najbolj pomembno in pošteno, kajti s takim odnosom, tudi najcenejše komponente še vedno imajo kaj za pokazati čeravno so, seveda, omejene s svojo ceno. Dejansko, menim da sta v hajfiju samo dva kakovostna razreda – komponente ki igrajo korektno, in tiste ki ne igrajo korektno in v resnici cena tu niti ne igra bogve kakšne vloge. Niso vse poceni komponente »po defaultu« zanič, niti pa so vse mega-drage in high-end komponente že same po sebi zares dobre. Ampak kakorkoli, trenutno proizvodni program v bistvu kar natančno kaže našo usmeritev od kod do kod gremo. Kaj bo pa bodočnost prinesla itak nihče ne ve.  

Q13: Kaj je vaša realna kompetitivna prednost na trgu glede na to, da so bili testi v revijah zelo zadržani? 

Andrej: Naša prednost je v tem, da ponujamo 'System Fidelity' (SF) zvok, ki je prepoznavno drugačen od hišnih zvokov drugih blagovnih znamk. Se pravi, naš cilj je, da ljudje, ki iščejo zvok kakršen je SF zvok, najdejo pot do SF in kupijo naš izdelek. Glede 'zadržanih' testov v revijah bi lahko uporabil izjavo naše vrhunske tekmovalke v smučarskem teku Petre Majdič: »Kadar zmagujem, so vsi navdušeni, kadar pa ne zmagam, pa pravijo da sem slaba...« Na teste gledam v povsem drugačni luči kot nekdo, ki hoče da 'nekaj nekje zmaga'. Na prvem mestu mi je pomembno, da je tester pravilno prepoznal zvokovne značilnosti naprav – in tu sem potolažen, da se v večini primerov s testerji strinjam. Ali je tak zvok tistemu ki je opravljal test všeč ali ne, tu niti ni tako bistveno. Seveda, če testirani napravi nabijejo pet zvezdic in rečejo da je pa to nekaj najboljšega na svetu, se nebi ravno pritožil, ampak glede na to, da so naše naprave zagotovo drugače zveneče kot tisto na kar večina testerjev prisega, je absolutna hvala nekaj, na kar bomo morali še malo počakati. :)

Erik: Ob tem bi dodal dve stvari: najprej, kompetitivna prednost je vsekakor tudi dejstvo, da kot proizvajalec ponujamo tako stereo elektroniko kot tudi zvočnike. Če pogledamo globalni trg, je pravzaprav zelo malo znamk, ki ponujajo enako – seveda, veliko jih ponuja tako elektroniko kot zvočnike, ampak pri večini je en ali drugi segment izdelkov bolj »mašilo«, za zraven... Pri nas pa sta oba segmenta povsem enakovredna. Da je bila to pravilna smer kažejo tudi rezultati, v smislu da je ta koncept zaintrigiral precej distributerjev po Evropi, ki so se odločili prodajati System Fidelity na svojem trgu.

Drugič, pa vprašanje testov v različnih revijah... Ne bom se poglabljal v to, kako sploh prideš do tega, da znana revija sploh vzame tvoj izdelek na preizkus, ampak v načelu menim da so glede na vse okoliščine naši izdelki v večini primerov dobili rezultate testov mimo pričakovanj! Kolikor se spomnim, razen v dveh primerih, so bili rezultati izjemno dobri. Ampak, vsekakor menim, da gre bolj za impresijo tistega ki teste bere – samo število zvezdic niti ni tako relevantno – treba je test vsekakor prebrati, in videti kaj je revjuer pravzaprav napisal, včasih tudi med vrsticami.

Q 14: Kolikor Kakor lahko vidimo, so podjetja specializirana samo na določene izdelke (ojačevalni del, predvajalnike, zvočnike, kable ...) . Ali je možno, da en konstruktor kvalitetno zajame celotno področje ? Glede na rezultate je možno, ampak, koliko trpi kvaliteta?

Andrej: Hja, to je pa povsem odvisno od razporeditev vlog. Če imaš kompleten razvoj v lastni hiši in konstruiraš napravo do zadnjega vijaka, lota in vezice, potem je potrebno imeti kar zajetno ekipo za razvoj vsake naprave. Naš razvoje je drugačen – Erik določi estetsko-funkcionalno naravo naprave, jaz elektro-zvočni ustroj, oboje seveda kar se le da natančno, da je kasnejših popravkov čim manj, potem pa nam inženirji v naših tovarnah na podlagi tega naredijo delujoče prototipe s svojimi dodatnimi rešitvami, kjer je to potrebno in kar je potrebno, da so zadoščeni predpisi in normativi. Na tak način je možno marsikaj, predvsem če naročnik ve, kaj je hoče. To je prvo. Drugo je pa seveda to, da je potrebno biti natančen pri ocenjevanju kvalitete, kajti, ko enkrat nekaj 'požegnaš', si požegnal, in kitajci bodo naredili točno tako, kot si od njih zahteval. In bog ne daj, da si zahteval narobe, ker boš to zagotovo tudi dobil.

Erik: Tu se je Andrej dotaknil vprašanja zadoščanju normativom in tako naprej – jaz bi povdaril, da mora vsak izdelek, ki pride na trg, zadostiti precejšnjemu številu raznih regulacij in normativom, mora biti CE certificiran, in to je zelo pomemben del razvoja, čeravno se nam (ljubiteljem) ne zdi relevanten in vedno zavijamo z očmi ko pride do tega. Včasih so določene rešitve take izključno zato, ker drugače naša originalna ideja ne bi šla skozi proces certificiranja. Tukaj so seveda DIY fantje v veliki prednosti – oni lahko vgradijo kakršnokoli rešitev hočejo, brez pomislekov. Ko izdeluješ proizvode za trg, je situacija povsem drugačna. Malo se bojim, da v naslednjih desetih letih high-enda, kot ga danes poznamo sploh ne bo več, kajti različne regulative ga bodo lahko »ubile«, oziroma postavile v »ilegalo« ali izključno DIY domeno...

Q 15: - koliko je potrebnih kompromisov pri vgradnjih materialih, ki so 100% kitajski. S tem ne mislim pomanjševati njihove vrednosti, ampak v svetu so določeni materiali poznano dobri in bi jih verjetno konstruktor raje vključil v svojo napravo ...? 

Andrej: Mnenje o kompromisih pri kitajskih izdelkih je največkrat zmotno. Kitajski izdelki so taki karkšni so, zato ker so bili taki naročeni. Ponavadi od evropskih trgovcev! Če jim naročiš vrhunski izdelek, ga brez težav naredijo, a to pač ne gre brez temu primernega plačila. No, ampak vprašanje verjetno ni bilo to...   Če bi npr hotel vgraditi Dynaudio visokotonec...   ...ali pa uporabiti nemške WBT priključke...   Če bi hotel, potem bi to pač moral vgraditi. Na srečo nočem omenjenih sestavin, ampak proizvajalcu raje povem, kakšne so moje zahteve in specifikacije in oni naredijo enote kot jih hočem. Seveda, če gre za konstrukcijo nizkocenovnih naprav, je nujna uporaba velikoserijskih sestavnih delov 's police' ter iz tega potegniti maksimum. Pri dražjih napravah pa je stvar po eni strani lažja, a hkrati tudi bolj odgovorna, saj si z nepremišljenimi zahtevami zlahka naredimo medvedjo uslugo.

Erik: Mislim da je Andrej tu malce preveč skromen... Njegova (in hkrati, naša) filozofija je, da niti ni toliko pomembno kaj uporabljaš, ampak kako to uporabljaš! Seveda, pa da to dosežeš, moraš dobro in točno vedeti kaj počneš. Torej, da se ne bi na dolgo in široko ponavljal, če koga zanima bolj podrobno, je na strani  http://www.corrado.si/system-fidelity.htm  razložena naša filozofija zvoka in konstrukcije,  kjer se skriva odgovor na to konkretno vprašanje. Kar pa se tiče 100%-no kitajskih delov – mislim da se ni treba slepiti, 90% vseh elektronskih sestavnih delov katerekoli naprave (ne glede na znamko) je itak made in China...

Q 16: So vsi vaši izdelki »custom« oblikovani, ali gre tudi za npr tipska ohišja komponent?

Erik: Na začetku smo imeli nekaj AV komponent, ki so imele tipska ohišja, kajti nekatere izdelke na začetku smo potrebovali v zelo kratkem času, tako da za lastni dizajn ni bilo časa. V toku časa je bilo tega vse manj, AV komponent ne izdelujemo več, in od vseh komponent in zvočnikov ki so danes naš proizvodni program, je le še ena edina, ki še naprej ima »generično« ohišje oz. dizajn sprednje plošče. Prav vse ostale in vsi zvočniki so oblikovani doma.

Q17: G. Peršin je velik zagovornik »low budget« sistemov. Novi sistemi niso več poceni. Kako zagovarja ta cenovni preskok? Npr. v primerjavi s sitemom CC (Medno), ki je stal eno povprečno plačo. 

Andrej: Hahahahaha, halt. Kot prvo, so bili tisto DIY izdelki, kar pomeni, da ni vračunan potrošen čas za razvoj (!!!) ter predelavo oziroma izgradnjo naprav, da ni vračunan davek na vloženo delo, da ni vračunanih nobenih trgovskih marž, itd. Ampak tudi če pustimo to ob strani in predpostavimo, da je izdelek že serijsko tako zasnovan, da nam da budget naprava ultimativen zvočni rezultat (kar je v določenih primerih celo izvedljivo), pridemo do zelo nenavadnega problema. Ljudi, ki bi tako napravo (poceni a z vrhunskim zvokom) dejansko kupili, je silno malo. Res. Častna pionirska. Tak izdelek je SA-300SE. Naprava je zvočno daleč nad konkurenco v svojem cenovnem razredu. Pa zelo robustno je narejena, pa še popolnoma kovinski daljinec iz aluminijeve litine ima. In kaj je potem z njo narobe? Nič in vse. Predvsem je prepoceni. Namreč, poslušalcem je bil zvok vedno zelo všeč – dokler niso izvedeli za ceno. Najbolj mi je v spominu ostal primer, ko sva bila na švedskem HI-Fi sejmu v Stockholmu - Erik je opazil reakcije ljudi na poceni naprave ter zato skril cenike, da poslušalci ne bi v naprej vedeli, kako poceni naprave poslušajo. Postali so namreč nezaupljivi, ker da za ta denar pa to ne bi smelo preveč dobro igrati in že v naprej 'poznavalsko' iskali napake. Ko pa so najprej poslušali, in šele potem izvedeli za ceno, so bili brez izjeme navdušeni! A nezaupanje zaradi (pre)nizke cene je kljub temu ostalo. Žalostna resnica je ta, da če naprava igra za 2000 EUR, mora tudi tako izgledati in jo mora krasiti cena ki je temu primerna. V tem primeru se počutimo varne, saj imamo dober občutek o nakupu in znamo napravo temu primerno ceniti in ocenjevati. Če tovrstne harmonije ni, potem ...     Zato smo se tudi odločili za vstop v višji cenovni rang in seveda ob tem ponuditi izdelek ki to ceno tudi opravičuje.

Erik: Hmja, odgovor na to vprašanje je lahko dvoznačen. V resnici mislim da sva nanj deloma že odgovorila v odgovorih zgoraj. Kakorkoli, naše low-budget komponente še naprej ostajajo v programu! Torej ni prišlo do nikakršnega odmika od začetne poti. Novi sistem 370 in zvočniki 5090 so v resnici točka zaokrožitve proizvodnega programa. In hkrati točka kjer sva imela nekoliko več svobode, da narediva komponente, ki so točno to kar sva hotela. Samo vprašanje pa, kaj je to »poceni« in kaj »drago« je pa precej delikatno in relativno. V končni fazi gre za to, kaj dobiš za denar ki ga plačaš, pa če je to 200 ali 1200 EUR. Namreč, samo kot hipotetičen primer, če CD-predvajalnik kot je CD-270 stane 200 EUR in igra tako, da ga neka revija postavi v »vrhunski razred«, je to očitno zelo poceni. Nek drugi predvajalnik lahko stane 99 EUR, toda če igra nekorektno in slabo, je potem zelo drag! V vsakem primeru, meniva da tudi sistem 370 ni ravno drag (vsekakor ne v smislu cenovnih razredov avdiofilskih ali high-end izdelkov).

Q 18: DIYevci za mali denar predelujejo raznorazne komponente. Bi bili presenečeni, če bi nekdo spravil vašo komponento na dosti višji nivo z majhnimi stroški? In kaj bi potem naredili? 

Andrej: Hmmmm, odvisno, kaj je to »dosti višji nivo«. Ravno tako, kot kakemu revjuerju nek SF izdelek ne zveni vrhunsko, ravno tako obstaja verjetnost, da meni ne bi zvenela dobro DIY nadgradnja SF naprave. Če pa bi zvenela dobro? Še toliko bolje. Nobena naprava ni tako popolna, da ne bi mogla biti še boljša. Mnogo kompromisov je namreč narejenih včasih zgolj zato, ker določene rešitve pri kupcih enostavno nebi šle skozi. Npr, DIN priključki so zvočno nesporno superiorni RCA priključkom, pa miniaturni priključki za zvočnike tudi bolje delujejo kot polkilski pozlačeni šraufi. In kaj naj zdaj? Nič, vgradim RCA ter krasne zlate šraufe, ker z DIN priključki ter zanikrnimi zvočniškimi priključki naprave noben ne bo kupil. Kar pa je seveda idealno za DIYerje, da si naprave prikrojijo po lastnih željah, saj ni potrebno narediti cele zadeve, ampak samo dodelati, kar se jim pač zdi. Kaj bi naredil, če bi nekdo naredil upgrade SF naprave? Pa, ne vem,...   ...zaploskal bi. Prodali smo mu napravo, kar me sigurno ne dela nesrečnega, kupec si jo je predelal v zanj še boljšo, kar tudi njega dela srečnega. Se pravi – win-win situacija.

Erik: Haha, ok, naj ob tem omenim, da sem največkrat jaz tisti ki pazim na to, kje je razumna meja vgradnje tega ali onega in na koncu pritisnem Andreja, da mora ojačevalnik pač imeti polkilski zlat priključek za zvočnike, ker če ne, ga ne bomo mogli prodati...

Q 19: Ko je treba sklepati zvokovne kompromise, kam vas vleče? 

Andrej: Hmmm...   Če govorimo o hipotetični dilemi med rešitvijo A ali B, ter da nobena ni popolna, potem bi rekel, da se poskušam postaviti v vlogo kupca in si zamisliti, kaj bi mi bilo bolj všeč. Lahko bi sicer izbral tudi alternativno rešitev od 'ta všečne', a v mojih kriterijih enakovredne ali celo boljše opcije, vendar se tu potem pojavi skrb, če bodo kupci to znali oceniti in ceniti na enak način kot rešitev vidim sam. Na žalost je utopično misliti, da je mogoče vsakemu posebej razložiti, zakaj je nekaj narejeno tako kot je in ne drugače, saj je vsak zase najbolj pameten, kupec pa, saj vemo - kralj.

Erik: Ko pride do točke kompromisa, je to ponavadi takrat, ko je cena največji omejitveni faktor. Namreč, ko razvijaš nov model ali izdelek, do njega ne pride po nekem naključju. Najprej moraš ugotoviti, kaj je tisto kar potrebuješ v svojem proizvodnjem programu ter potem izdelek postaviti v kontekst cene, s katero se bo pojavil na trgu. Torej, hočem reči, da ko pride do kompromisov, da izdelek sploh zagleda luč sveta, se ne nagibava na nobeno stran, pravzaprav – brez izjeme poskušava izvleči največ kar se da od določene komponente (bodisi v smislu kakovosti zvoka, ali zahtevanih funkcij ali pa materiala ohišja), ali če vam je ljubše, iz določene cenovne omejitve. Koliko komu to uspe, pa je nemogoče napovedati. Vedno je določen riziko napačne odločitve, in šele ko je izdelek postavljen na prepih trga, na police trgovin med neskončno množico podobnih izdelkov, ko se kupci odločijo da bi ga kupili ali ne, šele to je prava preizkušnja za vsak izdelek in pokazatelj kaj si naredil. Ob tem naj omenim, da je v teh štirih letih bilo tudi mnogo izdelkov, ki so bili razviti, ko smo že imeli odlično delujoče prototipe, a smo se na koncu odločili da jih ne bomo izdelovali. Naj ob tem omenim še nekaj – kaj takega kot je »blanko ček« za razvoj najboljše-mega-oh-in-sploh komponente v resnici ne obstaja! Vsaka, tudi še tako draga komponenta je svojevrsten kompromis.

Q 20: Na kakšnih sistemih se nove komponente testirajo (samo na lastnih (System Fidelity) ali imate doma kake »referenčne« komponente)? 

Andrej: »refernečne« komponente bi prišle v poštev, če ne bi vedel, kaj od naprave hočem, in bi jih primerjal s popularno konkurenco, da bi vedel, koliko sem se željeni referenci približal. Ampak glede na to, da me konkurenčne naprave zvočno iritirajo in mi ne morejo nuditi reference, sploh ker vem, kaj bi rad, potem mi preostanejo zgolj (največkrat prototipni) izdelki izpod lastnega spajkalnika.

Erik: Kot sem rekel, že od nekdaj menim, da imamo hi-fi zaradi glasbe. Konec. To pomeni, da je le živi zvok edina relevantna referenca, s katero je treba primerjati komponente in zvočnike. Seveda je precej subjektivno za vsakogar kaj je to »dober sound«, ampak ne vidim veliko smisla v primerjavah ojačevalnika z drugim ojačevalnikom. Zaradi tega, še vedno veliko poslušava, tudi glasbo v živo. Ok, včasih tudi naredimo primerjavo z nekatero komponento druge znamke (oprostite, ne bom imenoval s čem ali s kom), če nič drugega, da vidiva kje smo pri določeni komponenti. Ampak, dejansko, te primerjave nimajo nikakršnega vpliva na naše odločitve o tem kakšen bo naš izdelek. Midva točno veva kakšen je zvok, ki ga imava za »referenčnega« in pri načrtovanju izdelkov, je to zvok ki ga »iščeva« in toliko časa »polirava« da ga dobiva.

Q 21: Na kakšnem glasbenem materialu se testirajo novi modeli? 

Andrej: Na vsem mogočem. Prav dobesedno. V nasprotju z marsikaterim prodajalcem audiokonstruktorske filozofije sem mnenja, da audio naprave niso glasbeni inštrumenti narejeni za določen tip glasbe (zame je to navaden izgovor za slabo konstruirane naprave), temveč so to naprave ki morajo brezhibno opraviti svoje delo ne glede na tip glasbe, pa naj bo to klasika, sintetika, ali pa metal.

Erik: Seveda, ob preizkušanju uporabljava tudi striktno avdiofilske plošče mnogih izdajalcev, kajti imamo kar zajetno kolekcijo le-teh, ne glede kaj si o njih misliva. Ampak brez izjeme, vsakič preizkušava tudi s povsem komercialnimi posnetki, in glede na mojo rockersko naravo, kar nekaj rocka se zarola skozi... Ampak moje mnenje je, da so dejansko današnje plošče najšibkejši člen hi-fi verige. Večina današnjih plošč se posname z mislijo na predvajanje v avtu ali na nekem mini sistemčku ali domačem kinu...

Q 22: V poplavi "no-name" Hi Fi proizvajalcev me zanima, čez koliko časa se še vidite na trgu?

Andrej: Glede na to, da obstajamo šele polna štiri leta, in sem mnenja, da smo šele dobro začeli... Po tem takem predvidevam, da vidim SF na trgu vsaj še nekajkrat dlje, kot je trajal začetek, hehehe.

Erik: Če Andrejev odgovor malo preformuliram – System Fidelity obstaja že polna štiri leta in pol! To pa veliko pove, kajti največje število podjetij, ki se kar naprej pojavljajo na trgu, ne preživi prvih treh let. Torej, mi smo nekako prebili to mejo, navkljub izjemno neugodni situaciji na trgu. Počasi tudi prebijamo barijero, ki se imenuje »no-name« na mnogih trgih, čeravno je še dolga pot da se System Fidelity postavi na mapo. Glede na to, da je sedaj celoten posel, ki se imenuje System Fidelity v najinih rokah, že po defaultu meniva da smo tukaj zato, da ostanemo tukaj!

Na začetku procesa kreiranja novega modela je skupaj s proizvajacem potrebno iti skozi vse tudi najmanjše podrobnosti o tem, kaj pravzaprav hočemo.

Ko izbrana tovarna izdela prvi prototip, smo zopet pri njih, in ga podrobno pogledamo, če ustreza našim zahtevam in če so potrebne spremembe in korekcije.Ta prototip potem potuje v Slovenijio, da ga podrobno stestiramo in preposlušamo, da ugotovimo če elektronika deluje tako kot mora in če je zvok v smeri ki smo si jo zastavili.

Čeprav se meritve izdelkov najprej opravijo v t.i. gluhi sobi, so za nas najbolj relevantne meritve v realnem svetu, ki jih sprva naredimo kar v demo prostorih tovarne.

Prva poslušanja naslednjega, koregiranega prototipa opravimo pri njih, v primerjavi z prvim prototipom, ki je umerjen tako kot mora biti. Naslednje neskonène poslušalne seanse so pri nas.

Tovarne, ki na Kitajskem izdelujejo System Fidelity spadajo med najbolj sodobne, nekatere so zelo velike in izdelujejo izdelke praktično vseh velikih in relevantnih znamk v avdiu!

Izbira sestavnih delov, določanje končnega izgleda in funkcionalnosti izdelka zahteva izjemno mnogo pogovora in diskusij s kitajskimi partnerji. Ob tem je potrebno neizogibno omeniti, da navkljub občasnim težavam, je pripravljenost kitajskih inženirjev da pomagajo pripeljati izdelek do končne faze do pikice tako, kot to mi želimo je legendarna.

Izbira barvnega odtenka displeja za nekatere naše naprave.

Včasih je tudi tako ensotavna zadeva, kot je izbira barve in finiša membrane lahko precej dolgotrajna.

V razstavnih prostorih naših tovarn lahko obiskovalec vidi precej zanimivih kreacij.

Končna kontrola izdelkov, ki so tiče v serijski izdelavi je izjemno pomembna. Praktično vsak šesti izdelek se vzame ven ter se testira na mnogih točkah, za zagotovitev željene kakovosti.





Sicijalne aktivnosti so prav tako zelo pomemben del sodelovanja z našimi kitajskimi partnerji. Kot pravimo, posel delajo ljudje, ne firme. Tako se tudi zgodi kakšen basket Slovenija-Kitajska.... :)




Yep, tudi to je Kitajska...

                  www.systemfidelity.com          Zastopa in prodaja: www.corrado.si

Radi bi se zahvalili Eriku in Andreju za res izčrpen intervju in obširno predstavitev s slikovnimi prilogami.